Legenda pravi, da se je v kraju, ki ga danes poznamo pod imenom Mokronog, ustavil bogat tujec. Ker je bila pot polna blata, si je – predno je stopil iz kočije – sezul škornje. Bos je zakoračil do gostišča. Po njegovih mokrih nogah je kraj dobil svoje ime, po prvem odtisu podplata tik ob kočiji pa so si tukajšnji prebivalci naredili grb, ki ga ima Mokronog še danes.
Trg Mokronog je organiziran podobno, kot drugi manjši srednjeveški trgi v Sloveniji; osrčje Mokronoga je široka cesta z dominantno cerkvijo in grajskim hribom ter z dvema strnjenima nizoma nadstropnih stavb, spodaj so trgovine in lokali, zgoraj pa stanovanja. Kraj je križišče cest proti Trebnjemu, Sevnici, Trebelnemu in Šmarješkim Toplicam. Mokronog je miren in prijeten kraj za letovanje, primeren za izletniški in rekreacijski turizem. Nad Mokronogom se dviga slikovita razgledna Žalostna gora z božjo potjo.
Mokronoški grad je bil zgrajen verjetno že v 11. stoletju; v njem so gospodarili gospodje Mokronoški. Leta 1439 ga je opustošil Jan Vitovec, leta 1515 so ga izropali kmečki uporniki, uničile pa povojne generacije.
Kot trg se Mokronog omenja leta 1279. V začetku 11. stoletja je bila lastnica Mokronoga Ema Krška, ki je bila z dinastijo Breško-Seliških povezana z osrednjo močjo takratne Evrope, s cesarskim dvorom v Regensburgu.
Mokronog in njegova okolica sta bila poseljena že davno pred nami, vse od 10. stoletja pr. Kr. je človek oblikoval ta življenski prostor in ga skozi tri tisočletja mokronoške zgodovine izrabljal in ga hkrati hranil za rodove, ki so prihajali.
Najpomembnejša mokronoška arheološka najdišča so osredotočena na prostor med Slepškom in Križnim vrhom ter na Ostrožnik z Žempohom in na dvoje časovno zelo razmaknjenih skupin, na grobišča kulture žarnih grobišč in na grobišča iz mlajše železne dobe
Na koncu 4. stoletja pr. Kr. so se z vzhoda oz. severovzhoda naselili v precejšen del Slovenije, tudi v Mokronog in njegovo okolico, Kelti. Mokronoški Kelti so bili del plemenske zveze Tavriskov, katerih ozemlje je obsegalo področje od zgornje doline Save na zahodu do Bilo gore in Moslovačke gore na vzhodu, od Pohorja in Prekmurja na severu do Bele krajine na jugu. Prav mokronoška najdišča so najbolj vzorčna za razumevanje njihove kulture in po Mokronogu je ta keltska zapuščina tudi poimenovana kot ''mokronoška skupina''.
zapri
